Vlada je letos vsakega izmed nas zadolžila že za dodatnih 3000 €.¹ V kriznih situacijah je to nujno in neizbežno. Zadolževanje države ni problematično, vse dokler je sposojen denar porabljen tako, da najbolje služi javnemu interesu in ga bo na krilih prihodnje gospodarske rasti mogoče tudi odplačevati.

Najbogatejši svetovni milijarderji in korporacije se vse od izbruha pandemije bogatijo z veliko hitrostjo. Razloge za to lahko delno najdemo tudi v protikoronski pomoči, ki se je namesto ljudem in manjšim podjetjem stekala direktno v njihove roke.² Situacija v Sloveniji ni povsem enaka, saj naše gospodarstvo sestavljajo predvsem majhna in srednje velika podjetja, ki so veliko bolj ogrožena od velikih gospodarskih družb.

Razloge za skrb zato vidimo predvsem v skoparjenju vlade pri pomoči tistim, ki jo zares potrebujejo. Na tak način se gospodarstvo izčrpava; to postaja ranljivejše za prevzeme in koncentracijo lastništva v prihodnje, situacija pa gre na roko tudi bankam, ki bodo lahko lažje vsiljevale svoje pogoje in zaračunavale višje obresti.

Šest protikoronskih paketov, ki jih je pripravila Vlada, je skupno vrednih 7 milijard.³ Po podatkih Ministrstva za finance pa so se državni izdatki v primerjavi z istim obdobjem lani povečali za 2,16 milijard, kar pomeni, da je bila koriščena manj kot tretjina vseh pomoči.⁴ To kaže na neučinkovitost, prekompleksnost in premajhen obseg tistih ukrepov, ki bi bili zares komu v pomoč. Unovčena je bila manj kot tretjina vseh turističnih bonov⁵, na podlagi dvomilijardne poroštvene sheme pa je bilo odobrenih zgolj za 35 milijonov evrov posojil.⁶ Direktne pomoči tako ljudem kot gospodarstvu pa so premalo obsežne, da bi tistim, ki so zaradi zapiranja družbe ob ves ali večino dohodka, situacijo pomagale prebroditi.⁷

Tako, kot je od učinkovitosti ukrepov za zajezitev širjenja epidemije odvisna rast števila okuženih, hospitaliziranih in umrlih ter dolžina ustavitve javnega življenja⁸, je od ekonomskih ukrepov odvisno, kako velika bo končna gospodarska in socialna škoda, ki jo bomo zaradi tega utrpeli. Humanitarne organizacije že poročajo o večjem številu socialnih stisk⁹, narašča tudi brezposelnost.¹⁰

Ponovno zaprtje države od vseh gospodarskih subjektov najhuje prizadeva majhna in srednje velika podjetja (MSP), ki sicer tvorijo 98 % vseh podjetij v državi in zaposlujejo 70 % vseh delavcev.⁸ Ta so v veliki meri odvisna od sprotnega denarnega priliva, ki jim ga ukrepi zoper epidemijo močno omejujejo. Svoje dodaja tudi negotovost in nepredvidljivost razmer v prihodnje.

Negotova prihodnost vzbuja strah v življenjih delavcev in njihovih družin, zaradi katerega občutno manj trošijo. Manjša prodaja izdelkov pomeni še manjši dohodek podjetij, temu sledi več odpuščanj, kar vliva še manj optimizma med prebivalstvom in še dodatno zmanjša potrošnjo.¹²

V kolikor država tega cikla ne prekine s svojo intervencijo v obliki učinkovitih paketov pomoči, lahko zaradi domino efekta, ki bi sčasoma prišel do živega tudi bančnemu in finančnemu sektorju, doživimo posebno globoko obliko recesije, ki jo imenujemo depresija. UMAR je v svoji majski napovedi predvidel tudi do 15 % padec BDP-ja (7 milijard evrov) v primeru drugega vala.¹³

Večja državna poraba je v času kriz nujna, saj lahko le javna potrošnja nadomesti zasebno in mora za resnično učinkovitost slediti napovedim upada gospodarske aktivnosti. S pravočasno in dovolj veliko intervencijo lahko država ustavi poglabljanje recesije ter pošlje ljudem in gospodarstvu signal, da jim v težkih časih stoji ob strani.

To lahko ponazorimo s primerom; če bi vsakemu državljanu država nekaj mesecev izplačevala krizni temeljni dohodek v znesku 200–500 €, bi se zaradi dodatne potrošnje nemudoma dvignili davčni prilivi državne blagajne. Vsa podjetja in delovna mesta, ki bi jih ljudje z dodatnim trošenjem rešili pred propadom, pa bi državi to investicijo dolgoročno v celoti povrnili.¹⁴

Vladni ukrepi bi morali temeljiti na strokovnih izračunih in projekcijah. A iz komunikacije vlade je razvidno, da se za oceno uspešnosti ukrepov zanašajo predvsem na ocene bonitetnih agencij¹⁵, ki so glede na njihovo odgovornost za bančno krizo 2008 milo rečeno nezanesljive.¹⁶

Vlada s svojim nezadostnim ukrepanjem hkrati tudi tvega, da bo zaradi nizke gospodarske rasti in vrnitve evropskih fiskalnih pravil čez nekaj let znova potrebno varčevati.¹⁷ Državi, ki je ob visoki brezposelnosti hkrati prisiljena varčevati, ne preostane nič drugega kot pa razprodaja državne srebrnine ali celo najbolj osnovnih javnih dobrin.

Z vsakim dnem se brez učinkovitejšega in obsežnejšega vladnega ukrepanja možnost za tovrsten črn scenarij povečuje.

Vladi smo pred mesecem dni poslali lasten paket ukrepov, ki jih bomo v kratkem še dodatno dopolnili: prt.si/resitvezoperzlom

¹ prt.si/novamilijarda

² prt.si/billionairescovid

³ prt.si/vsiukrepiCOVID19

prt.si/MFjavfinnov

prt.si/turbonitretjina

prt.si/porshema35

prt.si/podjetnikinarobu

prt.si/drZaplotnik

prt.si/socialnakriza

¹⁰ prt.si/brezposelnostnarasca

¹¹ prt.si/MSP

¹² prt.si/covideconomics

¹³ prt.si/UMARmaj2020

¹⁴ prt.si/KTD2

¹⁵ prt.si/vladabonocen

¹⁶ prt.si/bonagen2008

¹⁷ prt.si/primanjkljaj2020