Društvo za preučevanje rib Slovenije (DPRS) je ponovno doseglo pomembno zmago. Upravno sodišče je po njihovi tožbi razveljavilo sporno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je bil leta 2018 potrjen Akcijski načrt za obnovljive vire energije (ANOVE).¹

Razlog za razveljavitev so očitne napake Ministrstva za okolje (MOP), ki je načrtu brez ustrezne presoje vplivov na posamezna varovana območja dodelilo oznako okoljevarstvenega vpliva C, ki pomeni “nebistven vpliv zaradi izvedbe omilitvenih ukrepov”. Načrt predvideva gradnjo novih hidroelektrarn – hidroenergetski potencial Slovenije je v veliki meri že izkoriščen, preostala področja rek, ki bi se jih še dalo zajeziti, pa večinoma ležijo na zaščitenih območjih Nature 2000.

Sodišče je MOP naložilo, da opravi ponovno celostno presojo vplivov na okolje, ki jih ima predvideni načrt, ter da pred ponovno potrditvijo ANOVE izključi možnost, da bi njegovo uresničevanje škodljivo vplivalo na varstvene cilje varovanih območij.

Ravno MOP ter Agencija RS za okolje (ARSO) sta dve instituciji, čigar delo so tožbe okoljevarstvenikov že večkrat izpodbile in dokazale, da namesto spoštovanja okoljske zakonodaje slednjo poskušata čim bolj zaobiti.² Kadrovska podhranjenost, ki pesti ARSO³ pa pomaga ustvarjati lažen vtis, da so zahteve, ki jih evropska zakonodaja nalaga, neživljenjske in previsoke.⁴

MOP z Andrejem Vizjakom na čelu se že vse od nastopa trenutne vlade trudi izključevati okoljevarstvene organizacije iz postopkov in jih prikazovati kot neželen problem.⁵ Namesto tega, bi morali na ministrstvu zagotovili ustrezne kadrovske okrepitve, ki bi poskrbele, da bi postopki presoje vplivov na okolje potekali brez sekanja bližnjic.

V kolikor bi vsi postopki potekali v skladu z zakonodajo, bi se po opravljenih študijah tudi videlo, kje se da graditi in kje ne. A to bi projekte, ki so bili v preteklosti izbrani “na vrat na nos” in umeščeni v prostor brez ustrezne ocene vplivov na okolje, kot je denimo hidroelektrarna Mokrice, najverjetneje trajno zaustavilo, kar pa seveda ni v interesu ministru, ki je za omenjeno hidroelektrarno bil nekoč zadolžen ko je bil še zaposlen v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi.⁶

Povečevanje kapacitet obnovljivih virov; sončne, vetrne in vodne energije brez obzira na degradacijo okolja, ki jo njihovo postavljanje terja, je nesprejemljivo.

Da sta okolje in narava degradirani daleč prek meje vzdržnosti našega planeta, je dejstvo. Rešitve, ki nas silijo v izbiro med uničenjem dodatnega dela narave v zameno za ohranitev drugega dela, niso zares rešitve, temveč izgubljanje časa.

Vse to nas utrjuje v prepričanju, da okoljska kriza, ki jo prinašajo klimatske spremembe, potrebuje takojšnjo reakcijo v obliki gradnje novih jedrskih reaktorjev s katerimi bi lahko z najmanj okoljske škode nadomestili proizvodnjo električne energije iz fosilnih goriv.⁷

Pomisleki glede varnosti jedrske energije in odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, ki bo vse do večjega razmaha oplodnih reaktorjev⁸ še vedno ostalo delno problematično, niso povsem zanemarljivi, a je v primerjavi s katastrofalnimi posledicami klimatskih sprememb, to tveganje, ki ga moramo za voljo rešitve planeta sprejeti.

¹ prt.si/dprsanove

² prt.si/dpr2

³ prt.si/arsopodhranjenost

prt.si/aarhus