V Sloveniji smo imeli v letu 2019 skupno 410 specialistov za zdravljenje duševnih motenj, od tega 280 psihiatrov in 87 kliničnih psihologov.¹ Po številu slednjih na 100.000 prebivalcev smo na samem dnu evropskih držav – v primerjavi s Francijo jih imamo kar tridesetkrat manj.²

Čakalne vrste so zato nehumano dolge, na prvi pregled je treba čakati več mesecev, včasih več kot leto dni. V trboveljski ambulanti sta bila zabeležena dva primera, ko sta pacienta na prvi pregled čakala celo več kot 700 dni.

Preobremenjenost specialistov pa pomeni tudi slabšo obravnavo velike večine pacientov, ki jim ustreznega zdravljenja s psihološkimi metodami ti ne morejo nuditi. Najpogosteje se paciente naroča na nekajmesečne kontrole, na katerih se jim obnavlja recepte za zdravila in predpisuje nova glede na spremembe v zdravljenju, ki jih je specialist v kratkem času, namenjenem za posamezen pregled pacienta, sposoben zaznati.

Vse to pa botruje visoki zasedenosti psihiatričnih bolnišnic in pa črni statistiki števila samomorov – s približno štiristo samomori oziroma 19 samomori na 100.000 prebivalcev na leto smo 13. na svetu.³ Če bi upoštevali še vse prometne “nesreče”, bi ta številka bila verjetno še precej višja.

Poglaviten razlog za takšno stanje je nizko število specializacij za klinične psihologe, ki jih ne financira Zavod za zdravstveno zavarovanje, temveč jih morajo financirati zdravstveni zavodi sami. To je še posebej težavno za manjše zavode.

Z ozaveščanjem javnosti o duševnih boleznih veliko doprinesejo nevladne organizacije, ki so v zadnjih letih naredile veliko za odpravljanje še vedno prepogostih predsodkov o duševnih boleznih, ki se jih označuje kot znak šibkosti posameznika. Ravno tovrstna stigmatizacija je verjetno tudi velik dejavnik, da je v starostni skupini 15–29 let kar za pol manjši odstotek jemanja antidepresivov med moškimi ter da je med samomorilci štirikrat več moških.

Država mora nemudoma začeti financirati specializacije kliničnih psihologov, da bi se število teh dvignilo na nivo primerljiv z drugimi evropskimi državami. Prav tako so potrebna vlaganja v nove psihiatrične ustanove, podpreti pa moramo tudi programe za ozaveščanje o duševnem zdravju, simptomih posameznih stanj in razbijanju stigmatizacije. Tako bo poleg zagotavljanja ustrezne zdravstvene oskrbe poskrbljeno, da bodo posamezniki pomoč tudi poiskali.

Prav tako pa se moramo poglobiti tudi v iskanje sistemskih rešitev za socialne stiske, ki povečujejo možnost razvoja duševnih bolezni, kot so stanovanjska problematika, nestabilne zaposlitve, mobing na delovnem mestu, revščina in brezdomstvo.

Opustiti moramo tudi represivno politiko do drog, ki kriminalizira uporabnike, kontrolo nad drogami pa prepušča črnemu trgu in hkrati preprečuje vpeljavo najbolj učinkovitih metod zdravljenja odvisnosti.

¹ prt.si/dusevstisk

² prt.si/psifra

³ prt.si/samomordrzave